Puščava Sahara je eden najobsežnejših in najbolj surovih ekosistemov na planetu. Je tretja največja puščava na svetu, za Antarktiko in Arktiko, ki spadata v kategorijo zmrznjenih puščav.
Geografija puščave Sahara
Ime te puščave izhaja iz arabske besede ṣaḥrāʾ, kar pomeni 'puščava', in njene množine ṣaḥārāʾ. Povezan je tudi s pridevnikom ashar, ki se uporablja za opis rdečkaste barve ravnic brez vegetacije.
Puščava Sahara se razteza čez večino Severne Afrike. S površino več kot 9.065.000 kvadratnih kilometrov zavzema skoraj toliko kot Združene države Amerike.
'Velika puščava' je razdeljena na Zahodno Saharo, Hoggar Mountains, Tibesti Mountains in Air Mountains. Najvišja točka v Sahari je vulkan Emi Koussi, visok 3415 metrov.
Življenje pred in po puščavi
Pred tisočletji je Sahara imela dovolj zalog vode za preživljanje živali in ljudi, ki so živeli v okolici.
Več študij je pokazalo, da je bila Sahara rodovitno območje, polno življenja, kjer so živeli celo krokodili. Raziskani fosili so privedli do odkritja vrst dinozavrov, ki so živeli na tem območju, kot sta Afrovenator ali Ouranosaurus.
Različne jamske poslikave nam pripovedujejo tudi o žirafah, slonih in levih, ki so nekoč živeli v tem, kar danes poznamo kot največjo puščavo na Zemlji. Danes niti favna niti flora nimata nobene zveze s tem, kar je bilo v preteklosti.
Kot izjemna točka biotske raznovrstnosti imamo dolino Nila in severni del puščave, kjer uspevajo rastline, značilne za sredozemsko podnebje, kot je oljka.
Uničujoče podnebne spremembe v Sahari so se zgodile leta 1600 pr. n. št. po premiku Zemljine osi, ki je povzročil neobičajno povišanje temperatur. Favno, ki preživi v teh težkih razmerah, med drugim sestavljajo predvsem škorpijoni, kače, kamele in majhne vrste glodalcev.
Škorpijon, ki ga najdemo na tem območju, meri do 10 centimetrov in je eden najbolj strupenih kar obstaja. Največji sesalec, ki ga lahko najdemo, je Addax nasomaculatus, imenovan tudi preprosto addax.
V sipinah prebivajo tudi šakali in hijene, ki so glavni plenilci tako adaksa kot kamel. Majhna, kompaktna puščavska lisica je še en puščavski mesojedec, ki živi v rovih, ki jih izkoplje v pesku, da se izolira pred vročino.
Problem dezertifikacije
Če je Sahara prešla iz območja rodovitne zemlje ter raznolike favne in flore v sušno in nenaseljeno območje, kot ga poznamo danes, je bila to posledica zgoraj omenjene spremembe zemeljske osi, ki je privedla do dvig temperatur previsok za življenje.
V primeru Sahare govorimo o dezertifikaciji, saj je do degradacije okolja prišlo zaradi naravnih vzrokov. Trenutno je problem, s katerim se soočajo naša območja, dezertifikacija, kjer degradacijo povzročajo človekova dejanja.
Vključeno v Konvencijo ZN o boju proti dezertifikaciji iz leta 1994 je opredeljeno kot "proces degradacije tal v sušnih, polsušnih in suhih subhumidnih območjih, ki je posledica različnih podnebnih in človeških dejavnikov" .
Glavni vzroki, ki lahko vodijo do tega pojava so:
- Ekološki dejavniki, kot sta vrsta tal in ekosistem.
- Človeško delovanje, še posebej povezano s krčenjem gozdov, ki vodi v erozijo tal, ki poškoduje rodovitno plast zemlje do te mere, da se rastlinski pokrov vedno težje obnavlja. Enake posledice imajo tudi požari in prekomerno izkoriščanje vodonosnikov.
