Po podatkih Mednarodne kinološke zveze (FCI) je na svetu 343 uradno priznanih pasem psov. Zaradi genetske selekcije so psi vseh oblik in barv, če le biologija vrste to dopušča. Na žalost ustvarjanje pasme včasih povzroči težave: gluhost pri dalmatincih to ponazarja.
Visoka razširjenost gluhosti pri tej pasmi je povezana z dednostjo, za katero domnevajo, da je delno posledica genov, ki spremljajo vidno neenakomerno obarvanost. Če želite izvedeti vse o tej patologiji in njenih posledicah v življenju psa, nadaljujte z branjem.
Kaj povzroča gluhost pri Dalmatincu?
Približno 15-30 % Dalmatincev skozi življenje trpi za neko vrsto gluhote, poleg tega pa jih ima 5 % resne okvare obeh slušnih aparatov. To stanje močno vpliva na kakovost življenja in stopnjo preživetja psov, saj so bolj nagnjeni k nesrečam.
Pasja prirojena gluhost (CCSD) se ne pojavlja samo pri dalmatincih, saj je bila zabeležena pri vsaj 90 različnih pasmah. Žal je res, da se razširjenost pri teh psih drastično poveča. Osupljivo je tudi, da imajo Dalmatinci z modrimi očmi skoraj 3-krat večjo verjetnost, da bodo oglušeli kot ostali.
Čeprav mehanizmi nastanka naglušnosti še vedno niso povsem znani, jo povezujejo s pomanjkanjem melanocitov. Te celice, odgovorne za proizvodnjo melanina, so bistvenega pomena za razvoj normalnega sluha.Vzročni geni še niso bili najdeni, vendar so povezani z genetsko selekcijo pasme.
Ker imajo Dalmatinci genske mutacije glede na njihovo obarvanost, so ti parametri moteni in možnosti za gluhost so večje.
Vzorci dedovanja
Po mnenju raziskovalcev se možnosti, da bodo njihovi potomci gluhi na eno ali obe ušesi, skoraj podvojijo, če je dalmatinec enostransko gluh. Dokazi kažejo, da ta patologija ni samo posledica mutacij v enem samem genu, zato je praktično nemogoče napovedati, ali bo pes gluh ali ne.
Na žalost nekateri od teh strokovnjakov predlagajo, da je odstrel edina možnost za pse, ki so gluhi na obe ušesi. To je zato, ker je njihova kakovost življenja drastično zmanjšana, poleg tega pa lahko stanje povzroči številne dolgoročne težave v skrbnikovem okolju.
V vsakem primeru se ne trdi, da je žrtvovanje potrebno za enostransko gluhe Dalmatince. To so prav tako veljavne družabne živali kot vse druge, katerih potrebe je mogoče zadovoljiti kljub njihovi rahli prizadetosti.
Kljub temu je treba prepovedati vzrejo delno gluhih osebkov, da preprečimo, da bi značaj še naprej prehajal iz generacije v generacijo.
Simptomi naglušnosti pri dalmatincih
Odkrivanje težav s sluhom pri psu je relativno enostavno, saj se na vzorce dražljajev ne bo odzval na običajen način. Med najpogostejšimi kliničnimi znaki te disfunkcije so naslednji:
- Ne odziva se na cvileče igrače, udarce z zrakom ali klikanje za ušesom.
- Hival ne more prepoznati svojega imena in tudi ne opazi vstopa skrbnika v hišo.
- Pes se težko prebudi in je dezorientiran, ko se to zgodi.
- Pretirano laja in se ne odziva na lajanje drugih psov.
Če vaš dalmatinec kaže katerega od teh simptomov, ga peljite k veterinarju. Kot smo rekli, enostranska naglušnost ni ovira za življenje psa, lahko pa popolna izguba sluha drastično skrajša njegovo življenjsko dobo. Ko prejmete diagnozo, se pogovorite o vseh možnih možnostih z ustreznim strokovnjakom.
Obetavna prihodnost
Na srečo nam študije kažejo, da se je gluhost pri Dalmatincih v zadnjih desetletjih zmanjšala. Z negativno selekcijo - izogibanje vzreji gluhih osebkov - se je genom pasme nekoliko očistil, tako da je sedaj možnost za naglušnost pri kužku dalmatinca manjša.
V vsakem primeru je do tja še dolga pot in gluhost pri dalmatincih je še vedno velik problem. Pri vseh psih, ki bodo križani, je treba opraviti preiskave sluha, saj je le tako mogoče preprečiti, da bi se bolezen še naprej dedovala med generacijami.